Kršitve pravil konkurence: s kolektivno tožbo lažje do odškodnine

Sprejetje Direktive 2014/104/EU ("Direktiva o odškodninskih tožbah"), ki je v državah članicah EU uvedla enake pogoje za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov zaradi kršitev pravil konkurence, je utrlo pot zasebnemu uveljavljanju odškodninskih zahtevkov v EU.

Odškodninsko tožbo lahko vloži oškodovanec (bodisi posameznik, pravna oseba, organizacija ali javni subjekt), ki zatrjuje, da mu je nastala škoda zaradi kršitve pravil konkurence. Odškodninska tožba se lahko vloži pri sodišču kot samostojna tožba ali kot tožba na podlagi sprejete odločbe o kršitvah Evropske komisije ("EK"), Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence ("AVK") ali kateregakoli drugega nacionalnega organa za varstvo konkurence. 

Pravica do odškodnine

Direktiva o odškodninskih tožbah je bila prenesena v slovenski pravni red z Zakonom o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1G), ki zagotavlja pravico do odškodnine vsem, ki so utrpeli škodo zaradi kršitve pravil konkurence. Odškodninske tožbe so se sicer lahko vlagale že pred uvedbo Direktive o odškodninskih tožbah (na podlagi splošnih pravil, ki urejajo neposlovno odškodninsko odgovornost v skladu z Obligacijskim zakonikom), ZPOmK-1G pa sedaj določa robustna pravila, ki omogočajo lažje uveljavljanje odškodninskih zahtevkov.  

Uvedene spremembe tako lajšajo dokazno breme tožeče stranke in dostop do dokazov ter določajo posebna pravila za določitev škode, ki nastane zaradi kršitve pravil konkurence.

Čeprav so bila prizadevanja Direktive o odškodninskih tožbah usmerjena v odpravo ovir do učinkovitejšega sistema uveljavljanja odškodninskih zahtevkov na področju kršitev pravil konkurence, je verjetnost, da bi se oškodovanci odločili za sprožitev zamudne in drage pravde – zlasti v primeru individualne škode nižje vrednosti – majhna. Zato veliko oškodovancev še vedno ostane brez odškodnine.

Kolektivno reševanje sporov kot alternativa običajnim pravdam

Sprejetje Zakona o kolektivnih tožbah ("ZKolT") je prineslo rešitev za zgoraj omenjeno skupino oškodovancev in nadalje olajšalo uveljavljanje odškodninskih zahtevkov, s tem da v primerih množičnega oškodovanja omogoča kolektivno uveljavljanje zahtevkov. ZKolT omogoča kolektivno pravno sredstvo na področju kršitev pravil konkurence zgolj v obliki tožbe, vložene na podlagi pravnomočne odločbe AVK oziroma EK. To olajšuje dokazno breme tožeče stranke, saj je kršitev pravil konkurence (ki šteje za škodni dogodek in s tem za eno od štirih predpostavk neposlovne odškodninske odgovornosti) že ugotovljena. 

V vsakem primeru mora kolektivno tožbo odobriti sodišče. Sodišče kolektivno tožbo odobri, če tožeča stranka z ustrezno procesno legitimacijo, izkaže kriterij reprezentativnosti. V tem smislu lahko kolektivno tožbo vloži bodisi javni organ (tj. višji državni odvetnik) bodisi zasebna pravna oseba, ki se ukvarja z neprofitno dejavnostjo za zaščito domnevno kršenih pravic, če je ustrezni zastopnik interesov oškodovancev.

V skladu z ZKolT se pri odškodninskih tožbah lahko uporablja tako sistem vključitve (opt-in) kot tudi sistem izključitve (opt-out), pri čemer sodišče odloči, kateri sistem bo uporabilo v posameznem postopku. Pri sistemu izključitve stranke, ki so člani določene skupine, samodejno sodelujejo v pravdi(in sodba sodišča je zanje zavezujoča), razen če izrecno izjavijo, da ne želijo pripadati skupini oškodovancev. Pri sistemu vključitve pa je sodba zavezujoča zgolj za tiste oškodovance, ki so aktivno sodelovali v pravdi.

Financiranje pravde v primeru kolektivnih tožb

Na področju kolektivnih tožb je strankam na voljo mehanizem financiranja stroškov pravdnega postopka. V skladu z ZKolT lahko tretja oseba, ki zasleduje pridobitni ali nepridobitni namen, ali odvetnik tožeče stranke investirata v postopek v zameno za delež od prisojenega zneska, če je dogovorjena nagrada v skladu z omejitvami iz ZKolT oziroma Zakona o odvetništvu.

ZKolT predpisuje nekaj omejitev v zvezi s financiranjem, med katerimi najbolj izstopa omejitev višine nagrade odvetnika v primeru uspešne pravde. Nagrada odvetnika ne sme preseči 15 % prisojenega zneska (oz. 30 %, če se odvetnik zaveže, da bo v primeru neuspešne pravde nosil vse stroške postopka). Določene so še nekatere omejitve v primeru uporabe sistema izključitve, kot sta znesek, od katerega se računa delež od prisojenega zneska, in spodnja meja nagrade odvetnika.

Po drugi strani pa ZKolT ne določa omejitev plačila tretji osebi, ki zagotovi financiranje. V izogib očitkom glede pomanjkanja transparentnosti pa morajo tožeče stranke sodišču razkriti vir financiranja. Ob razkritju obstoja financerja sodišče kolektivno tožbo odobri zgolj, če ni navzkrižja interesov in če ima tretja oseba zadostna sredstva za poplačilo stroškov pravde tožene stranke v primeru neuspeha v postopku.

Inkaso cesija kot alternativa financiranju pravde izven režima kolektivne tožbe 

Poleg financiranja pravde, ki je v Sloveniji še vedno v povojih, obstaja dodatni mehanizem, na podlagi katerega se tožeče stranke lahko izognejo oviram v zvezi z vse višjimi stroški pravdnih postopkov.

Koncept inkaso cesije tožečim strankam, ki nimajo zadostnih sredstev za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov, omogoča, da zahtevke odstopijo tretji osebi (tj. prevzemniku) izključno za namen izterjave, obenem pa v razmerju do prevzemnika zadržijo pravico do prisojene odškodnine. Da pa je tak dogovor v korist obeh strank, si prevzemnik, ki praviloma prevzame zahtevek z ekonomskim namenom, za primer uspešno končanega postopka izgovori delež od prisojenega zneska odškodnine.

Avtorici: Eva Škufca in Tjaša Geč