Vloga konkurenčnega prava pri prizadevanjih za trajnostni razvoj

06 december 2020

Vse več podjetij po svetu išče načine, kako okrepiti ozaveščenost in svoja vlaganja v skrb za okolje, družbo in boljše upravljanje podjetij (environmental, social and corporate governance – "ESG"). Med investitorji namreč vse bolj narašča zavedanje, da je močan ESG profil ključen pri zagotavljanju dolgoročne dobičkonosnosti in rasti podjetja. Poleg pritiska investitorjev pa na opisano tendenco v smeri trajnostnega razvoja pomembno vplivata tudi živahen javni diskurz in potrošniki, ki s svojo kupno močjo signalizirajo svoje prioritete.

Trajnostni razvoj je postal eden glavnih fokusov političnih agend po svetu (tako je, na primer, doseganje trajnostnih ciljev v okviru Evropskega zelenega dogovora postalo ena od najodmevnejših prioritet Evropske komisije), certifikat ekološke pridelave pa postaja vse bolj pomembna kvaliteta proizvodov podjetij. Posledično obstaja tudi vse večja potreba po ustreznem odzivu konkurenčnega prava.

Kaj imata skupnega konkurenčno pravo in trajnostni razvoj?

Podjetja sicer lahko prispevajo k doseganju trajnostnih ciljev z enostranskimi pobudami, večina pa se – v izogib temu, da bi se znašla v konkurenčno slabšem položaju, ker so ukrepala prva (t.i. first-mover disadvantage), ali se soočala z neupravičenim okoriščanjem konkurentov (t.i. free-riders problem) – za prehod v trajnostne poslovne modele in prakse raje odloči, če pri tem lahko sodeluje z drugimi podjetji, saj so lahko s skupnimi viri podjetja učinkovitejša v prizadevanjih za doseganja trajnostnih ciljev. Vendar pa tveganja potencialnih kršitev konkurenčnega prava vzbujajo pomisleke glede ukrepov, ki bi jih udeleženci na trgu v posledici sodelovanja sprejeli za spodbujanje trajnostnega razvoja. To rezultira v inerciji podjetij in neuvedbi trajnostnih iniciativ, kar pa na dolgi rok škoduje družbi kot celoti. Zakaj torej obstaja napetost med konkurenčnim pravom in trajnostnim razvojem? In kaj se da v zvezi s tem narediti?

Ali konkurenti pri prizadevanjih za trajnostni razvoj lahko sodelujejo?

Za ilustracijo vzemimo primer nizozemskega regulatorja konkurence, Agencije za potrošnike in trge (Authortity for Consumers & Markets, "ACM"): Nizozemski supermarketi, perutninska predelovalna industrija in kmetje so sklenili dogovor Chicken of Tomorrow, ki je opredeljeval minimalne standarde za izboljšanje življenjske razmer piščancev (med drugim omejitev uporabe antibiotikov in zagotavljanje več gibalnega prostora), ki bi jih bili zavezani izpolnjevati vsi akterji iz sektorja. Takšen dogovor, katerega namen je bil netrajnostne piščance umakniti s trga, pa je rezultiral v višjih cenah, ki bi jih za ekološko alternativo nosili potrošniki. 

101. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) prepoveduje vse sporazume med podjetji in usklajena ravnanja, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami, in katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na notranjem trgu. Podjetja se lahko izognejo kartelni prepovedi z uveljavljenjem t.i. efficiency defence-a, uzakonjenega v tretjem odstavku 101. člena PDEU, tj. če izkažejo, da pozitivni učinki sporazuma prevladajo nad njegovimi proti-konkurenčnimi učinki.

Ali podjetja zadostijo pogojem iz tretjega odstavka 101. člena PDEU, organi za varstvo konkurence presojajo skozi prizmo standarda blaginje potrošnikov. Namen tega koncepta je preprečiti prikrajšanje potrošnikov v posledici usklajenega ravnanja udeležencev na trgu. Vpliv na blaginjo potrošnikov se presoja zlasti v smislu zagotavljanja nizkih cen, čeprav standard blaginje potrošnikov seže preko zgolj (kratkoročno usmerjenih) ekonomskih koristi. Ozka interpretacija standarda blaginje potrošnikov, skladna z izhodišči Čikaške ekonomske šole, izključuje upoštevanje širše družbene in drugih neekonomskih koristi, h katerim lahko doprinesejo usklajena ravnanja na področju trajnostnega razvoja, in posledično le-ta (neupravičeno) zavira. Vendar neupoštevanje trajnostnih ciljev na račun ekonomske učinkovitosti ni upravičeno na nobeni pravni podlagi. Splošne določbe ustanovitvenih pogodb EU, ki določajo cilje EU in katerih vsebino je potrebno upoštevati pri izvajanju in uporabi vseh preostalih določb, nalagajo, da morajo izvajalci določb trajnostni razvoj v celoti upoštevati (glej npr. člena 7 in 11 PDEU). 

Dogovor Chicken of Tomorrow nikoli ni dobil zelene luči, ker naj bi omejeval konkurenco v nasprotju s 101. členom PDEU. ACM je zaključil, da bi dodatni stroški proizvodnje okolju prijaznega piščanca za potrošnika rezultirali v negativnem učinku v vrednosti 0,64 EUR in je posledično pobudo zavrnil. Vsekakor gre pozdraviti dejstvo, da je ACM sprejel širši pristop presoje z vidika blaginje potrošnikov, saj je upošteval tudi neekonomske koristi dogovora. Žal so te koristi ostale podcenjene, poskus ACM narediti to, kar je prav, pa je spodletel.

Konkurenčno pravo in trajnostni razvoj lahko gresta z roko v roki

Evropska komisarka za konkurenco Margrethe Vestager zaenkrat zavzema previdnejši pristop, med drugim je na konferenci konec leta 2019  poudarila, da imajo podjetja in gospodarstvo ključno vlogo pri oblikovanju trajnostnih trgov, medtem ko naj bi jih konkurenčno pravo pri tem (zgolj) podpiralo.

Zato je potrebna sprememba paradigme. Potrebna je razprava, ali je treba ekonomski pristop, ki je ozko usmerjen v kratkoročne cenovne učinke, opustiti. Upravičeno se opozarja, da tak pristop ne samo zanemarja negativne eksternalije, ki jih nosi družba kot celota v obliki onesnaženja, neenakosti in revščine, temveč tudi ni skladen z določbami ustanovnih pogodb EU. V obzir bi bilo potrebno vzeti širše interese in ne zgolj ekonomske koristi.

V času, ko dnevno razpravljamo o Evropskem zelenem dogovoru in Pariškem sporazumu, je treba odpreti tudi razpravo o tem, kakšen naj bo odziv konkurenčnega prava, in vzpostaviti jasen zakonodajni okvir z usmeritvijo, kako v prihodnje obravnavati trajnostne sporazume in druge kolektivne trajnostne prakse. Jasna navodila bi podjetjem, ki so trenutno – zaradi pravne negotovosti in bojazni pred globami – zadržana do skupnih trajnostnih iniciativ, dala potreba zagotovila, obenem pa preprečila zlorabe (greenwashing), tj. sklicevanje na trajnost za namen uveljavljanja proti-konkurenčnih praks.

Bolj zelena konkurenčna politika je za ovinkom

ACM je že naredil korak v smeri bolje zelene konkurenčne politike z uvedbo Smernic za trajnostne sporazume[1], ki pojasnjujejo, kako naj se konkurenčno pravo uporablja pri presoji trajnostnih sporazumov med podjetji. Potrebo po ustreznem konkurenčno-pravnem okviru ugotavlja tudi nemški varuh konkurence (Bundeskartellamt), ki je svoje letošnje letno srečanje posvetil trajnostnemu poslovanju in konkurenčnemu pravu.[2] Čas je, da ukrepajo tudi drugi nacionalni organi in Evropska komisija.

Decembra leta 2022 prenehata veljati dve uredbi o skupinskih izjemah (Block Exemption Regulations)[3], ki se skupaj s Smernicami o uporabi 101. člena PDEU za sporazume o horizontalnem sodelovanju, uporabljata za presojo sporazumov, katerih pozitivni učinki prevladajo nad njihovimi omejevalnimi učinki na konkurenco, ter takšnim sporazumom zagotavljata varen pristan (safe harbour). Če bi se Evropska komisija odločila podaljšati veljavnost omenjenih uredb ter njuni besedili preučiti v luči aktualnih trendov in sprememb, bi to bila odlična priložnost za vključitev trajnostnih sporazumov v področje uporabe skupinskih izjem in s tem varnega pristana.

Omenjeno je zgolj ena od možnosti, kako kolektivne trajnostne prakse vključiti v obstoječi konkurenčno-pravni okvir. Dejstvo je, da konkurenčno pravo podjetij ne bi smelo ovirati pri pristnih trajnostnih pobudah, temveč bi jim prehod v trajnostne poslovne prakse moralo olajšati in jih spodbujati, da izkoristijo dostop do investicij in inovacij ter sprejmejo širšo odgovornost do družbe z internalizacijo negativnih eksternalij ter tako prispevajo k trajnostni prihodnosti.

Eva Škufca

Co-Managing Partner

T: +386 1 200 09 82
e.skufca@schoenherr.eu

Linkedin

Tjaša Geč

Odvetniška kandidatka

T: +386 1 200 09 83
t.gec@schoenherr.eu

Linkedin